Ob 7.30 se avtobus učencev naše šoli odpelje na Gorenjsko. Še malo zaspani, a zato nič manj klepetavi, čebljajo vso pot, med katero si skozi okno avtobusa ogledujejo lepote naše dežele. Brez prometnih zamaškov in postankov kaj kmalu prispemo do Rateč, kjer si privoščimo malico in se dobro podpremo za nadaljevanje dneva.

Razdelimo šolsko opremo za tek na smučeh in se odpravimo do tekaškega centra, kjer si izposodimo še manjkajočo opremo. Ker smo prve izkušnje z opremo dobili že v lanskem šolskem letu, gre letos vse nekoliko hitreje in bolje. Vsi že nestrpno čakajo kdaj si bodo nadeli smuči, a tako hitro spet ne gre. Obnovimo znanje zgodovine smučarskega teka, posebnosti opreme, posebnosti kraja kjer se nahajamo, sledi nekaj minut za prilagajanje na smuči in opremo. Nismo potrebovali kaj dosti in že smo v smučini, ki pelje proti Planici. Potujemo v klasični tehniki, malo brez palic, malo s palicami. Odrivamo se v diagonalnem koraku in s soročnim odrivom, nekateri se trudijo v koraku s soročnim odrivom, vmes kdo pade, se pobere in vztrajno nadaljuje svojo pot. Hitro se kopičijo kilometri, ki ostajajo za nami in po dobrih treh, naredimo postanek, da obnovimo zalogo energije in si naberemo novih moči. Sledi drugi del poti na ozemlju Italije, kjer nas čakajo tudi spusti s smučmi, zato nekaj časa namenimo zaustavljanju in zavojem s smučmi. Dobro nam gre, učenci so nasmejani ob podvigih posameznikov pri spustih zato anekdot prav gotovo ne bo manjkalo. Pozna se že utrujenost vendar vztrajno in pogumno nadaljujemo svojo pot in z vsakim odrivom smo bližje cilju. Prehodili, tekli in se spuščali po italijanskih kucljih smo dobre štiri kilometre, sledilo je pospravljanje opreme, preoblačenje mokrih hlač in majic, nekaj malega za pod zob in pot domov, k sreči brez poškodb in zadovoljnih obrazov.

Primož Plazar, prof. švz