Vaaaau, nekaj čisto novega na naši terasi. Izgleda kot avto. Mojca in Barbi pravita, da je to kombi. No, pa saj je res malo večji kot avto in bi res lahko bil kombi. Še v njega lahko zlezem in pokukam čez njega. Mojca, Barbi poglejta me, me najdeta? Tukaj sem, v kombiju. Vaaaaaau, ne morem verjet, da tudi jaz sedim v njem. Tudi jaz sem lahko šofer in vozim, kot moj očka in moja mamica. Komaj čakam, da njima povem, da sem bil tudi jaz voznik kombija. Mojca je rekla, da je kombi pripeljala kar v svojem avtu. Ima pa res velik avto, da ga je lahko pripeljala. Bravo Mojca, močna si. Barbi je bila ta čas naša desna roka pri gradnji garaže. Ker je Mojca potrebovala več časa, da je pripeljala kombi, kot smo mi mislili, je bila naša garaža vmes že nekajkrat zgrajena in podrta. A ne moremo ji zameriti, saj se je pri ustvarjanju zares potrudila, pa še sončno je bilo in garaže tudi nebi potrebovali. Imeli smo čudovito sončno dopoldne ob dogodivščinah kombija (iz škatel). Se že veselim naslednjega dne in novih dogodivščin z njim.

To so sanje in misli zapisane skozi otroške oči, otrok Vijolične igralnice.

Vzgojiteljici Mojca Erman in Barbara Ocvirk